"Pozornost je nekaj, kar imamo vsi že od rojstva – novorojenček se odzove na zvok, podobo, materin obraz," pojasnjuje Guerrero. "Koncentracija pa se razvije kasneje in je del izvršilnih funkcij, ki jih uravnavajo višje strukture možganov." Po njegovem je sposobnost koncentracije edinstvena človeku in je povezana s čelnim delom možganov, kjer se razvijajo tudi samonadzor, motivacija in načrtovanje.
Kot poudarja, lahko razlika med tema dvema sposobnostma pojasni tudi, zakaj se nekdo kljub temu, da je nekaj opazil, ne zna temu dlje časa posvetiti. Koncentracija zahteva voljo in vztrajnost, medtem ko pozornost sproži dražljaj iz okolja – brez notranjega nadzora.
V delovnem ali šolskem okolju nezmožnost koncentracije pogosto povzroči počasno ali nedosledno opravljanje nalog. Posledice so lahko zmanjšana učinkovitost, nezadovoljstvo, konflikti ali celo izguba zaposlitve. V osebnem življenju se lahko izrazi v obliki odlašanja, frustracije in težav v odnosih, kjer sogovornik občuti nezanimanje.
Guerrero opozarja, da je za ohranjanje dobre koncentracije ključen dovolj kakovosten spanec. Nočni počitek omogoča možganom, da utrdijo informacije in pripravijo telo na osredotočeno delovanje naslednji dan. Pomanjkanje spanja vpliva na spomin, pozornost, vid in splošno razpoloženje. Zato svetuje vsaj osem ur spanja, še posebej pred dnevi, polnimi miselnih izzivov. Pomembno je tudi okolje brez motenj, saj le tako lahko vzdržujemo trdno in dolgotrajno koncentracijo.
