Države severne Evrope ostajajo na vrhu lestvice. Norveška, Švedska, Finska in Danska dosegajo visoke vrednosti indeksa kupne moči, podobno tudi Nemčija in Nizozemska. Posebej izstopata Luksemburg in Švica, kjer življenjski standard presega evropsko povprečje. V teh državah visoke plače spremljajo stabilne cene in razvito gospodarstvo.
V zahodni Evropi se razmere umirjajo. Francija in Združeno kraljestvo še vedno sodita med razvite države, vendar podatki kažejo počasnejšo rast kupne moči. Inflacija je v zadnjih letih zmanjšala dejanski učinek rasti plač, zlasti pri osnovnih življenjskih stroških.
Na jugu Evrope so razlike še bolj vidne. Španija se giblje okoli evropskega povprečja, Portugalska pa ostaja precej nižje. Podatki kažejo, da razlike znotraj Evropske unije niso več le geografske, temveč tudi posledica različnih gospodarskih struktur.
Države srednje in vzhodne Evrope napredujejo, vendar razkorak ostaja. Češka in Slovenija se približujeta povprečju, Poljska beleži stabilno rast. Romunija in Bolgarija sicer dohitevata razvitejše države, a razlike ostajajo občutne.
Slovenija se po kupni moči uvršča blizu Italije, zaostaja za Avstrijo in je nekoliko pred Hrvaško. V širši regiji Balkana podatki kažejo nižjo kupno moč. Plače sicer rastejo, vendar višje cene hrane, energije in stanovanj zmanjšujejo njihov učinek.
Srbija ostaja na dnu lestvice v regiji, z indeksom okoli 60. To pomeni, da prebivalci za enak dohodek kupijo manj kot drugod v Evropi.
Kupna moč neposredno vpliva na kakovost življenja. Razlika med višjimi in nižjimi vrednostmi indeksa pomeni različno dostopnost osnovnih dobrin in storitev. Podatki kažejo na Evropo, razdeljeno na dva dela, kjer eni živijo v večji stabilnosti, drugi pa se soočajo z višjimi stroški in omejenimi prihodki.
