Ženska se je želela naročiti na moško frizuro, kar je storitev, ki jo brivnica ponuja. Kljub temu ji termina niso omogočili, saj naj bi po njihovih navedbah salon deloval izključno za moške in za moške frizure. Zagovornik je preverjal, ali gre morda za dopustno izjemo od prepovedi diskriminacije, kot jo določa 13. člen Zakona o varstvu pred diskriminacijo.
Brivnica je navedla, da so usmerjeni v striženje in nego moških las ter urejanje brade in brkov, vendar niso pojasnili, zakaj enake storitve ne bi mogli opraviti tudi za žensko, ki si želi identične frizure. Sklicevali so se na specializacijo, pomanjkanje opreme in neustrezno usposobljenost za ženske lase, vendar niso prepričljivo utemeljili, zakaj tega ne bi mogli izvesti pri stranki, ki si želi moško frizuro – torej storitev, ki jo sicer izvajajo.
Zagovornik je ugotovil, da specializacija salona sama po sebi ni sporna in zasleduje legitimen cilj zagotavljanja kakovostnih storitev, vendar pa zavračanje strank zgolj zaradi spola ni ustrezno sredstvo za dosego tega cilja. Poudaril je, da bi morali biti izpolnjeni vsi pogoji za izjemo, kar v tem primeru niso bili.
Zato je zaključil, da je brivnica z zavrnitvijo kršila načelo enake obravnave in posameznico diskriminirala na podlagi spola.
